V institucionalnih cerkvah sicer še ne bijejo plati zvona, vendar postajajo nad pojavom, da besede Bog ni več treba pisati z veliko začetnico, saj je po novem dober bog v vsaki obliki, že zelo zaskrbljeni. Naraščajoči gnosticizem, sinkretizem, kozmične religije, rituali in odmik od strogih cerkvenih dogem najdejo svoje privržence celo znotraj cerkve, saj je Vatikan, denimo, nedavno izobčil dominikanskega redovnika Matthewa Foxa, ki se ni hotel odpovedati svojim panteističnim prepričanjem v slogu ena resnica, različne poti. Tudi v slovenski Katoliški cerkvi pozorno spremljajo dogajanje. Kakor pravi duhovnik Vinko Škafar iz mariborske nadškofije, avtor knjige Verstva, sekte in novodobna gibanja, je to po eni strani izraz premajhne pričevanjske moči Katoliške cerkve in po drugi odgovor na donedavno pretirano vero v moč razuma in znanosti. New age ima po njegovem veliko dobrega, saj opozarja na tisto, kar je institucionalna cerkev v preteklosti zanemarjala, hkrati pa je izziv, saj lahko to zanje postane kairos, čas milosti. Pri tem se je treba opreti na II. vatikanski koncil in maksimo Ecclesia semper reformanda, torej stalno spreminjajoča se Cerkev; danes ni več vprašanje biti veren ali neveren, temveč verovati v Jezusa Kristusa, učlovečenega Boga, ali v neoprijemljivo, abstraktno božanstvo. Katoliška cerkev v ekumenskem duhu navezuje dialog ne samo z drugimi krščanskimi cerkvami, temveč tudi z novodobnimi duhovnimi gibanji, vendar je komunikacija pogosto nemogoča, ker nekateri dialog odločno odklanjajo.