ni: pričevanje in dejanja. Povedal je tudi, da pogrešamo večjo podporo in prisotnost magisterija, kar je za naš poklic posebno ponih krogih zaprepaščenost, predvsem zato, ker je bilo znano, da on Cerkev pozna, na drugi strani pa je poznal zelo dobro tudi francoske personaliste. Njegova stališča o nekaterih za tisti čas novih, obenem nepojmljivih temah med krščanstvom in marksizmom so vzbudila polemiko, predvsem zato, ker so bila nova in aktualna. Ko jih danes presojamo, vidimo, da so bila velikokrat na žalost nedorečena in naivna, čeprav so bila za tisti čas, ko so bila napisana, nekaj izrednega. Ob vsem tem se zastavlja vprašanje: “Je bil Kocbek veren?” Vsekakor, bil je osebno veren, ni pa se opiral na cerkvene dogme, velikokrat tudi ne na cerkveni nauk, čeprav je vse to upošteval! Iz spisov kot tudi iz stikov z njim smo lahko spoznali, da je bil notranje veren, imel je vero srca, kakršno poznamo pri marsikaterem vernem izobražencu. Običajno takšna oblika vere prehaja