Le nekaj dni pred besnenjem islamskih skrajnežev v Sarajevu so na petem festivalu Queer Beograd svoj tradicionalni ples odplesali radikalni srbski nacionalisti, prav tako z odločno in brezpogojno podporo pravoslavne cerkve. Nadaljevali so delo iz leta 2001, ko so na prvi Paradi ponosa v Beogradu številni geji končali v mlakah lastne krvi na beograjskih ulicah. Podobna simbioza med cerkvijo in ekstremisti že dolga leta cveti tudi na Hrvaškem. Leta 2002, ob prvi izdaji Zagreb Prida, je v Glasu koncila, hrvaški različici Družine, izšel komentar, ki je geje in lezbijke obtoževal nestrpnosti in jih predstavljal kot eno temeljnih groženj za »hrvaško tradicionalno družino«. Tisto leto so bande uličnih huliganov in radikalnih nacionalistov z ustaško ikonografijo s cerkvenim blagoslovom zlivale na miren sprevod lezbijk in gejev plohe žaljivk, pljunkov, jajc, steklenic in celo solzivca, po končanih demonstracijah pa so po beograjskem scenariju razglasili odprt lov na udeležence protesta, ki so se razkropili po mestu. Krog so naslednje leto sklenili evangeličanski verniki, ki so v svoji posebni, le njim doumljivi dobroti lezbijkam in gejem spesnili celo posebno molitev, ki jo je menda treba žebrati vsak dan, sicer učinek ni pravi: »Bog, jaz vidim, da sem grešil in da je moj način življenja greh v tvojih očeh. Iskreno mi je žal zaradi tega in te prosim, da mi pomagaš, da bom svoboden. Odrekam se svoje homoseksualnosti in svoje življenje izročam v tvoje roke, da me vodiš. Hvala ti, Bog, za odpuščanje in novo življenje. Amen!«