V tem smislu je kardinal König obvestil sogovornike, pri čemer se je skliceval na pogovore znotraj verske kongregacije novembra 1971 in na preoblikovanje zakonika. Čeprav je bil dunajski kardinal neprijetno prizadet zaradi rastočega razglašanja zaupnih reči, ki ga Baresch očita nemškim prostozidarjem, in je bil tudi očitno nejevoljen zaradi regionalnih stikov v Zvezni republiki Nemčiji, je vedno znova ponavljal, da v novem zakoniku odpadeta stari kanon 2335 in s tem avtomatično povezano izobčenje prostozidarjev; vse nove osnutke, če so le bili zanimivi za prostozidarske sogovornike, pa jim je tudi izročil. Kardinal König je vztrajal pri tem stališču tudi takrat, ko so se aprila 1980 regionalni pogovori predstavnikov združenih nemških velikih lož z nemško škofovsko konferenco – do teh pogovorov so imeli odklonilno stališče tako Baresch in njegovi švicarski prijatelji kakor tudi dunajski kardinal – dramatično izjalovili, ker so cerkveni sogovorniki z izjavo zanikali možnost za »dvojno članstvo«. Stališče kardinala Königa je temeljilo tudi na odloku verske kongregacije julija 1974, v katerem je bilo opozorjeno, da načelno veljajo določila o prostozidarjih iz leta 1917, vendar toliko omejena, da glavni kanon 2335 »velja samo za tiste katoličane, ki pristopajo združenjem, v katerih resnično kaj ukrepajo proti Cerkvi«. S tem je postalo jasno, da imajo na rimski strani regionalne razlike za nekaj danega in da se jim zdi dopustno tudi različno ukrepanje. Zdi se, da je nazadnje prišlo do takega razlikovanja tudi na območju Zvezne republike Nemčije, ko je ob pogrebu Theodorja Vogla februarja 1982 ravno njegov naslednik Ludwig Peter baron Pölniški javno razglasil pričevanje v imenu nemškega prostozidarskega zastopstva pri pogovorih z nemško škofovsko konferenco med letoma 1972 in 1980; dolgoletni mojster raziskovalne lože Quatuor coronati je z dovoljenjem oblasti prejel cerkveni blagoslov, njegovi bratje pa so se tako v cerkvi kakor tudi na grobu lahko poslovili od njega v prostozidarskih oblačilih in po svoji navadi.