Skozi oblake nad Varšavo je sramežljivo kukalo popoldansko sonce. Osvetljevalo je mogočne nebotičnike, ki jih krasijo napisi z imeni tujih bank in multinacionalk, Palačo znanosti in kulture, zloglasno »Stalinovo grozo«, ki nad Varšavo noč in dan bdi kot resnična različica »očesa« iz Gospodarja prstanov, in široke aleje, večni spomin na povojni realsocializem in vojaški pakt, ki je nosil ime največjega poljskega mesta. Le v Varšavi je mogoče v isti ulici hkrati v živo slišati cerkvene orgle, Lili Marlen, ki jo bo v upočasnjenem ritmu zaigral pianist v restavraciji, in drum'n'bass, ki ga ustvarja didžej v klubu tik ob zgradbi univerze. Spominske plošče na pisanih fasadah varšavskih hiš pričajo o krvavi ceni, ki jo je morala Varšava plačati v 20. stoletju, v katerem je Poljska nastajala, izginjala in spreminjala meje. Čeprav so nacisti po zadušitvi vstaje leta 1944 mesto zbrisali z obličja zemlje, tudi »nova«, po vojni obnovljena Varšava sama po sebi pripoveduje zgodbe iz zgodovine.