Sveti Krištof je postal predmet množičnega čaščenja najbrž po veliki kugi sredi 14. stoletja, ki je zdesetkala evropsko prebivalstvo (Makarovič, str. 22, 23). V ikonografiji poslikanih cerkvenih zunanjščin v širokem alpskem prostoru je postal osrednja figura. Kot kaže izrazito konservativni sv. Krištof na Troščinah (bolj v milem Janezovem slogu je le figura Jezuščka na velikanovem ramenu) z letnico 1444, je slikar svoje poglede podredil zahtevam naročnika. Figura na dominantni fasadi in na najbolj izpostavljenem mestu je bila zaradi velikosti in zaščitniške funkcije prav gotovo odlična priložnost za umetnikovo "samoreklamiranje", vendar ni ponovil "napake" z Visokega. Kot priča (domnevni) ljubljanski Krištof, ga je problem figure v polprofilu vendarle pritegoval. Konservativna podoba sv. Krištofa na Troščinah prav zato učinkuje bolj kot delo pomočnika ali manj sposobnega sodelavca. Za naročnika je bil pomemben predvsem simbol in manj njegova likovna izpeljava.