i si Peter Skala - in na to Skalo bom sezidal svojo Cerkev - in peklenska vrata je ne bodo premagala.” Te besede je Kristus izrekel Petru, ki naj postane prvak apostolov, in mu izročil vodstvo svoje Cerkve na zemlji. Iz teh besed je nastalo papeštvo, ki že nad dva tisoč le predstavlja vrh Cerkve. V teh dneh je papež Benedikt XVI. praznoval svojo 80-letnico, izšla pa je tudi njegova knjiga o Jezusu Nazarečanu. Prav zato smo se ob teh dveh dogodkih, tako pomembnih za Josepha Ratzingerja, odločili za kratko razmišljanje o papeštvu in njegovi zgodovini. Zgodovina Cerkve pozna v svojem dolgem razvoju različna stališča glede na vlogo prvaka apostolov - rimskega papeža. Prva stoletja krščanstva predstavljajo obdobje, ko se je lik rimskega škofa oblikoval vedno bolj kot osrednja osebnost v tej organizirani krščanski skupnosti. Ta je zlasti v srednjem veku vedno bolj dozorevala, ko si je Cerkev začela pridobivati tudi svetno oblast (morda zlasti po znani Konstantinovi donaciji). Med znanimi papeži naj tu omenimo le Gregorja I. Velikega. Med naslednjimi izstopa kot pomembna osebnost rimske Cerkve npr. Gregor VII. Zatem pomeni novo obdobje slavni papež Inocenc III., ko je blesk Cerkve še bolj zažarel. Pomislimo nato na čas skromnega meniha Petra da Morrone, ki je bil na papeškem prestolu z imenom Celestin V. le kratek čas, saj je potem odstopil. Sledil mu je oblastni Bonifacij VIII., ki je leta 1300 začel z obhajanjem svetega leta. Prišla je nato vrsta avignonskih papežev, ki so kakih 70 let iz južne Francije vodili Petrovo ladjo. Še prej je prišlo do usodnega vzhodnega razkola, ko se je v 11. stoletju carigrajski patriarh odtrgal od Rima in s tem povzročil nastanek pravoslavja, ki je postopno zajelo velik del vzhodne Evrope (Rusijo, Grčijo itd.). Papeška svetna oblast se je razvijala skozi ves srednji vek do renesanse in reformacije. Veliko papežev tega obdobja je v praksi poudarjalo predvsem svojo nadoblast nad cesarjem oz. svetno oblastjo. V tej smeri so izstopali papeži kot Julij II. ali Aleksander VI. Borgia, ki velja za najbolj negativno osebnost na Petrovem prestolu. Kaj pa papeži najnovejše dobe, zlasti 20. stoletja? Naj omenimo samo nam najbližje, kot so bili strogi Pij XII., dobri Janez XXIII., učeni in včasih neodločni Pavel VI., pa spet blagi Janez Pavel I., ki je papeževal samo mesec dni, veliki in odločni Janez Pavel II. in sedanji učeni teolog Ratzinger kot Benedikt XVI. Ekumenska naravnanost in dejavnost se začenjata v zadnjih desetletjih zlasti z Janezom XXIII. (prva srečanja z anglikanci). Ekumenskost je vidna tudi pri njegovih naslednikih (Pavel VI. in carigrajski patriarh Atenagora). Veliko ekumenskih srečanj v najširšem medverskem okviru je imel Janez Pavel II. (Assisi). Danes se tudi nemški papež trudi za vzpostavitev plodnih stikov v tem smislu. Mednje se uvršča njegovo prizadevanje za srečanje z ruskim patriarhom, kar so bile že zadnje sanje njegovega velikega poljskega predhodnika. Nemški zgodovinar iz 19. stoletja Leopold von Ranke je v svoji zajetni Zgodovini papežev zelo dokumentirano prikazal cerkveno zgodovino od začetka do I. Vatikanskega cerkvenega zbora v drugi polovici 19. stoletja. Med drugim je zapisal, da oblast papežev ni tako nespremenljiva, kot se zdi. Sedanji pontifikat je v kratkem času pokazal nekatere svoje osnovne poteze. Papež Ratzinger sledi v veliki meri svojemu predhodniku, vendar s svojim osebnim stilom, kjer se avtoriteta in učenost povezujeta s krščansko ponižnostjo in vestnostjo, in to v duhu smernic, ki jih je napovedal ob svojem nastopu, ko je dejal, da želi biti skromen služabnik v Gospodovem vinogradu. Ad multos annos, sveti oče Benedikt XVI.!