Prišli smo od blatnih kolovozov do avtomobilskih cest, od volovskih vpreg do traktorjev, od hiš s slamnatimi strehami do bivališč, kjer je več svetlobe in so stare petrolejke, leščerbe, stari svečniki le še okras. Skromna, a tako zgovorna in pomirjujoča znamenja ob poti so marsikje zamenjale razkošne kapelice, zvoniki cerkva so v noči razvestljeni in vzbujajo strah ekologov, da bodo odgnali mnoge drobne živalice, ki za svoj počitek potrebujejo drugačne noči. Hiše so ograjene z višjimi ograjami kot nekoč, na marsikateri poti je strog napis »prehod prepovedan«, hišna in cerkvena vrata so zaklenjena. In nekako smo iz dneva v dan zaklenjeni sami vase, v svoje svetove, svoja hotenja, drobne in velike zamere, nevoščljivost in sumničavost tudi ljudje. Toda človeku je sojeno živeti v družbi, usojeno, da ni otok, da smo vsi med seboj povezani kakor vozli mreže, kot bi dejal pesnik Gradnik. Usojeno nam je, da sprejmemo nase tudi mnoga poslavljanja, da iščemo svetlobo, predvsem tisto, ki jo sami držimo v rokah. Bogve zakaj tako malokrat pomislimo, da svetlobo nosimo v sebi, da nam je dana moč žarčiti jo tudi navzven. Dajati svetlobo, toploto in razumevanje, da bi jo v urah temačnih misli, v urah mraza, trenutkih hudega lahko tudi dobivali, je edini način preživetja. Pa ne tistega materialnega, pač pa tistega preživetja, ki omogoča biti to, kar si, biti spravljen sam s seboj in s to notranjo harmonijo prihajati k drugim, deliti z njimi in od njih sprejemati tiste navidezno nepomembne utrinke svetlobe, ki pomagajo, da nam je pri srcu toplo.