Morda pa je celo bolje, da Ustavno sodišče o tem vprašanju ni neposredno odločalo, saj tako zakonodajalec pri svojem usklajevanju ZDen z ustavnimi načeli ni tako kategorično vezan na že razsojena vprašanja, kaj je in kaj ni v skladu z Ustavo, in lahko, če s potrebno večino tako presodi, spremeni zakonsko ureditev, če za to ugotovi nujne razloge v smislu 15. točke obrazložitve, tudi nekoliko širše in ne le v obsegu, za katerega pravzaprav že ta odločba ugotavlja neustavnost sedanje ureditve. Strinjam se sicer z ugotovitvijo v 28. točki, da cerkvenih veleposesti glede na vlogo cerkve v družbi in glede na njen pravni položaj ne bi bilo ustavno dopustno enačiti z veleposestvi fevdalnega izvora "oziroma z lastninskimi odnosi, ki izvirajo iz historično izkazanih fevdalnih odnosov", toda takih lastninskih odnosov najbrž tudi na ne-cerkvenih veleposestvih danes ni več niti dopustno niti sploh mogoče ponovno vzpostaviti. Zahteva odločbe po ne-enačenju cerkvene veleposesti z veleposestjo, kjer naj bi obstajali navedeni lastninski odnosi, torej še ne pomeni avtomatične prepovedi zakonodajalcu, da bi smel iskati razloge za morebitno omejevanje vračanja tudi cerkvene veleposesti (npr. v razlogih socialne države, javnega interesa itd.). Tudi za veleposestva, "ki so nastala kot rezultat svobodne gospodarske pobude", pravi odločba samo, da jih z veleposestvi fevdalnega izvora ni mogoče enačiti, ne pa, da npr. z upoštevanjem dejanskih razlik ne bi bilo možno tudi nasproti takim veleposestvom - spet glede na načela pravne in socialne države - uveljaviti določenih zakonskih omejitev pri obsegu vračanja.