Da bi bila zadeva razumljiva, je najbolje, da začnemo razlago v začetku preteklega stoletja, ko so planinski pašniki, o katerih je govora, pripadali posestvu Ljubljanske škofije. V času med obema svetovnima vojnama je tedanja Kraljevina Jugoslavija sprejela vrsto predpisov o agrarni reformi, med njimi je z novelo iz leta 1933 določila, da se razlastijo gozdovi in pašniki cerkvenih veleposesti, ki so presegali 1.000 hektarov. Tako je bila decembra istega leta s strani kmetijskega ministrstva in ministrstva za gozdove in rudnike Kraljevine Jugoslavije izdana odločba št. 77341/VI a/33, s katero se je od veleposestva Ljubljanske škofije v korist občin Šmartno ob Paki, Mozirje - trg, Mozirje - okolica, Rečica ob Savinji, Solčava, Luče, Ljubno, Gornji Grad, Nova Štifta, Bočna in Kokarje razlastilo 5.513,8209 hektara gozdnih zemljišč, 2.386,852 hektara planinskih pašnikov in 2.173,5003 hektara neplodnega sveta. Z isto odločbo je bila v korist Ljubljanske škofije odmerjena odškodnina za vsako od navedenih vrst zemljišča, ki so jo bile dolžne plačati občine, prav tako je bila z odločbo predvidena vknjižba lastninske pravice na razlaščenih zemljiščih v korist občin v zemljiško knjigo. Z novo odločbo istega organa je bilo nato odločeno, da se Ljubljanski škofiji od razlaščenih 5.513,8209 hektara gozdov vrne 3.000 hektarov površine, pod pogojem, da veleposestnik v tem primeru nima pravice do odškodnine za razlaščene planinske pašnike in neplodno zemljišče.