V Slovenskem umetniškem društvu, ki ga niso ustanavljali kot odgovor liberalcev na Društvo za krščansko umetnost, temveč bolj kot njegovo paralelo Vse kaže, da so dali pobudo za Slovensko umetniško društvo umetniki, bližji klerikalcem; ti so poleg Društva za krščansko umetnost, ki je imelo bolj praktične naloge, povezane s cerkveno umetnostjo, bili pripravljeni podpreti še nekakšno splošno umetniško društvo. Morda je bila povod za to prav neuspela Ganglova pobuda za slovensko razstavo, za katero domnevam, da je bila povezana z liberalnim taborom -- razstavnemu odboru je predsedoval celo Ivan Hribar. Menim torej, da sta Ganglov projekt in Slovensko umetniško društvo opozicijska projekta, ki pa sta zaradi majhnosti prostora in šibkosti političnega naboja računala na zelo podobno članstvo. Posledica take situacije je bilo tudi nekako “lahkotno” spreminjanje politične usmeritve Slovenskega umetniškega društva. , so se pri začetnem vzpostavljanju ciljev in hierarhije dogajali za skupine običajni zapleti, intrige, predvsem pa so v nekaterih pogledih prihajala na dan različna mnenja in posledično polarizacije. Zaradi nekaterih skupnih idej in stališč se je bržkone lahko dokaj organsko vzpostavila povezava med nekaterimi mladimi, svobodomiselnimi umetniki in njihovimi kolegi liberalnega političnega prepričanja. Delovala je kot blok proti klerikalnim silam v društvu in sčasoma prerastla v dejansko, čeprav ohlapno, povezavo z liberalno politiko. Že ob prvem večjem vprašanju, ali naj bo društvo le likovno ali splošno umetniško, se je pokazala moč tega “bloka”; uspelo mu je društvo narediti splošno umetniško in ga oblikovati v svojo, bolj sproščeno smer (s tem pa društvu prilepiti politično etiketo, ki se je obdržala do konca). S podobnimi protagonisti naj bi bila ustanovljena dunajska Secesija, o čemer je Carl E. Schorske zapisal: “Za dunajsko kulturno situacijo je značilno, da so ideologijo te družbe umetnikov [Secesije] razvili tako literatje in ljudje, ki bi jih uvrstili v vrste levo-liberalne politike, kot umetniki.” Carl E. Schorske, Fin-de-Sičcle Vienna. Politics and Culture, New York, 1981, str. 214 (odslej: Schorske, 1981). Dunaj je bil ključni vzor za organizacijo družabnega in društvenega življenja v Ljubljani, kar pomeni, da bi bilo značilno dunajsko mešanje različnih protagonistov pri kulturni akciji to je Schorske prikazal na primeru Secesije -- povsem normalno tudi v Ljubljani. Očitno vlogo pri tem igra tudi majhnost Ljubljane. Govekar, aktivni član društva in prepričan liberalec, je morda pristransko, a podrobno podal svoje videnje zapleta z Grilcem in umetniki klerikalne usmeritve v pismu Franu Vidicu: