Toda po drugi strani je treba razumeti, da Cerkev razmišlja v stoletjih in da to ni vedno nujno slabo. Zato je vseeno mogoče verjeti, da bi tudi tako zastavljena sinoda lahko bila zgodovinska priložnost za samokritični razmislek o svoji vlogi v preteklosti in sedanjosti in ob pomoči liberalnejšega (mlajšega) dela Cerkve tudi priložnost za odločnejši obrat k pokoncilski Cerkvi. Torej k Cerkvi, ki bo evangelizirala tako, da bo ponujala in vabila, ne vsiljevala in grozila ter v ta namen ob sklicevanju na svoje od Boga in zgodovine dano poslanstvo zahtevala nove in nove koncesije. Zdi se, da te priložnosti kljub številnim sklepom in dopolnilom, iz katerih je sicer vela želja po rahljanju prerigidnih cerkvenih struktur, denimo po večjem in vplivnejšem sodelovanju laikov v cerkvenem življenju ali koncilskem samoomejevanju cerkvenega poseganja v politično življenje, niso izrabili, kot bi jo lahko. Zlasti razprave o vprašanjih, ki zadevajo aktualne konflikte na relaciji Cerkevdržava, so pokazale, da Cerkev za takšen korak še ni dozorela, da je še vse preveč avtoritarna in samozagledana, da bi zmogla izbrana sinodalna načela odločitev za človeka, za občestvenost in za dialog dosledno razumeti in uveljaviti. Zlasti slednjega.