Ignacij, Frančišek in Peter so bili “trije prijatelji v Gospodu”, je v homiliji poudaril nadškof. Spoznali so se na Sorboni v Parizu, postali revni duhovniki, ki so v pokorščini papežu želeli biti koristni v poslanstvu Cerkve. In vendar so bili različni po starosti, značaju, družbeni in politični pripadnosti. Ignacij je bil Bask, Ksaver iz Navarre, Faber iz Savoie. Njihova skrivnost je bila prijateljstvo v Gospodu. Že dejstvo, da so se srečali “na najbolj znani, progresistični in mednarodni evropski univerzi tistega časa, govori o tem, da se niso bali se soočati s svetom, ki se je spreminjal.” Ker so bili možje velikih idealov, so postali občutljivi za potrebe svojega časa, za ljudi in njihove stiske. Spodbujala jih je želja, da bi pomagali dušam, želja, da bi v polnosti zaživel novi človek, žejen svobode, samostojnosti in širokih obzorij. Spoznali so, da lahko srečajo Boga v služenju ljudem. Ignacij je bil človek zvestobe Duhu; razumel je, da Cerkev potrebuje duhovnike, ki bi ne bili ne povzpetneži ne lakomni, ampak pripravljeni na katerokoli poslanstvo, pripravljeni služiti revnim in malim. Sobratom ni dajal teoloških smernic o razpravah na Tridentinskem koncilu, ampak nasvete, kako naj živijo po evangeliju. Ksaver je bil “osvajalec nemogočega na Božjih stezah”, človek novih obzorij, vedno korak pred drugimi, spreten misijonar, ki se je znal vživeti v kulturo novih ljudstev. Faber, “mož študija in usmiljenja”, je še najbolje utelesil Ignacijevo poklicanost: pomoč dušam. Prehodil je vso Evropo, občutil njeno izpraznjenost, trčil je ob cerkvene strukture in duhovno mlačnost katoličanov; jasno pa mu je bilo, da prihodnost ni v boju proti protestantizmu, ampak v reformah znotraj Cerkve. To so prijatelji v Gospodu, je sklenil nadškof. Ideal, ki jih je združil, jih je vrgel v svet, nik-