Nadaljujmo v tedanjih Žireh. »Cerkev počasi napreduje. Streha se pokriva, obokov še ni, zvoniki so izpeljani tako visoko, kakor je visoka cerkvena streha. Rekel sem, naj hite, naj tudi oboke napravijo in tlak, pa tudi veliki altar naroče, da bo v jeseni 1909 mogoče posvečenje. Na prižnici sem povedal, kako težko čakam, da se iz stare, zamazane cerkve prenese vsa božja služba v novo. Žirovska stran namreč še vedno upa, da bo v stari cerkvi nedeljska služba božja, da bodo imeli svojega duhovna in da bo stara cerkev še župna cerkev; zato ne prispevajo k zidanju nove: vendar pa nekateri skrivaj darove prinesejo in tudi lesa so nekaj dali. Prišla je k meni deputacija: strogo je zahtevala, da ostane stara cerkev župna, da jim dam lastnega duhovna, da imajo lastno službo. Jaz sem jim pojasnil, kako je ta zahteva nespametna in da jim jo nikdar in nikako ne bom mogel izpolniti. Ker bodo sedaj razmere jasne, upam, da tudi agitacija nekaterih zagrizencev ne bo imela posebnega uspeha več. Na prižnici sem rekel, kako me mika, da pridem še enkrat v Žire z listom »Svobodna misel«, da grem v sokolski dom in tam s Sokoli dotično številko prečitam in pojasnim. Skoraj gotovo še to storim.«