žlahtnem pomenu – osnova “integracije”, ki pa ni stapljanje v neko višjo sintezo, ampak “edinost v različnosti”, če lahko uporabim sintagmo iz kasnejšega časa. Skratka, resnično sožitje ne izhaja iz zanikanja, ampak iz ovrednotenja posamičnosti in različnosti, se glasi presenetljivo sodoben Ukmarjev nauk. V tem smislu bi lahko bil Jakob Ukmar v resnici proglašen za “zavetnika narodnih manjšin”, kakor je že pred leti povsem upravičeno predlagal pisatelj Boris Pahor. Še ohranja svojo veljavo tudi Ukmarjeva jasna razmejitev med verskimi in političnimi izbirami. Bolj kot mnogi njegovi sodobniki se je zavedal – in v tem smislu tudi nastopal -, da je v modernem, svetovnonazorsko pluralnem svetu težko iz verskega prepričanja kar naravnost izpeljati nedvoumne politične ali celo strankarske izbire. Ta zavest pri njem nikakor ni izhajala iz kake nesposobnosti razlikovanja, ampak raje iz zavesti o neizmerni presežnosti “onstranskega” v primerjavi z vsakdanjimi opredelitvami, ki jih narekujejo predvsem “tuzemski” interesi in koristi. Pač pa so od tod v težkem medvojnem času izvirali po eni strani njegova obsodba nasilja kot moralno neopravičljivega dejanja, po drugi pa njegovi pozivi hierarhiji in sobratom, naj se politično ne izpostavijo, da ne bi verskih ali cerkvenih interesov zastavili za cilje, ki z vero in Cerkvijo nimajo ničesar skupnega. Aktualnost lika Jakoba Ukmarja leži dalje v njegovi etični drži, iz katere izhajajo skladnost med besedami in dejanji, doslednost, obnovljena cerkvena streha in prebarvana fasada. Jeseni pa sta bila postavljena nova elektrifikacija in ozvočenje. Pri novi, boljši osvetlitvi se je pokazalo, kako je cerkev potrebna beljenja, in tudi na freskah sta postali vidni marsikatera razpoka in poškodba, ki jo je povzročila vlaga. Velika zavzetost in vztrajnost gradbenega odbora sta obrodili sadove. Z večjim finančnim prispevkom je priskočilo na pomoč Ministrstvo za kulturo, prispevali so tudi Občina Miren-Kostanjevica, Krajevna