godilo se je, kar smo pričakovali in na kar smo bili pripravljeni, in vendar je boleče udarilo med nas in skoraj nismo mogli verjeti, da je človeštvo zares izgubilo učitelja in vodnika. Nemogoče bi bilo zbrati vse misli in besede, ki so bile o njem že povedane in napisane v teh dneh, odkar ga ni več med nami. Težko bi bilo opisati žalost, ki je napolnila množice verujočih in neverujočih, in čustva dobrih in manj dobrih, mogočnih in preprostih, ljudi vseh starosti, slojev in poklicev. Tisk, radio in televizije vsega sveta preplavljajo mnenja, poročila, fotografije in posnetki iz življenja in dela tistega, ki ga že imenujejo Janez Pavel II. Veliki. Govoril in učil je, ko je kot svetovni popotnik obiskoval narode po vseh celinah, jim kazal pot k Bogu, se zavzemal za mir in pravičnost, za svobodo posameznikov in skupnosti, za pravico do izobrazbe in urejenih socialnih razmer. Naj je obiskoval države ali mesta, večje verske skupnosti ali manjše župnije, ob rednih ali uradnih avdiencah, ob cerkvenih slovesnostih ali z okna apostolske palače, vselej je množice navdušil s svojimi globokimi in vsem razumljivimi mislimi, da so s takih srečanj odhajale pomirjene in opogumljene. Njegova klica “Ne bojte se!” in “Odprite Kristusu vrata na stežaj!” sta močno odjeknila v svetu in sta ohranila svojo veljavnost in moč. Poglavje zase v papeževanju Janeza Pavla II. je bil njegov odnos do mladih. Njegova povezanost z njimi, razumevanje njihovih problemov in teženj, duhovno sozvočje z njimi, vse to je obrodilo trajne sadove.