Perspektive za (ponovno) enotno krščanstvo so torej minimalne. A v kakšnem primeru bi bilo lahko nedavno berlinsko ekumensko srečanje kljub temu vsaj obet? Morda v primeru, če bi cilj ekumenskega gibanja ne bil enotna, monolitna cerkvena organizacija, ampak skupnost krščanskih Cerkva. A tudi pot do tega cilja je trnova. Kaj bi namreč takšna skupnost pomenila? Kdo bi jo vodil in kako? Rimskokatoliška cerkev sebe še vedno razume kot edino resnično Kristusovo Cerkev, od katere so se najprej ločili vzhodnjaki (1054.) nato pa v 16. stoletju še »krivoverski« Luther in njegovi nasledniki. Oboji so »ločeni bratje« in edinost je možna le, če se ti kristjani, ki živijo v zmoti, vrnejo domov, v naročje Rima. Takšno ekskluzivistično stališče ni in ne bo pripeljalo nikamor. Poleg tega: ali se je Rimskokatoliška cerkev pripravljena pogovarjati o spremembah statusa papeža in njegove neomejene vrhovne oblasti? Za zdaj se zdi to nemogoče, saj še v njenih okvirih dovolj utemeljeni pozivi k večji avtonomnosti lokalnih cerkvenih skupnosti in kolegialnosti pri vodenju Cerkve izzvenijo v prazno. Tudi znani teolog Karl Rahner, ki je mnogo prispeval k posodobitvi in osvoboditvi katoliške teološke misli 20. stoletja, v svojih tezah (izdal jih je leta 1983 s Heinrichom Friesom) o združevanju krščanskih Cerkva vidi največji problem združevanja v rimskokatoliški, dogmatično utemeljeni nujnosti papeževe vrhovne avtoritete oziroma njegovega primata. Te zadeve pa ne more spremeniti nihče, razen papež sam; a malo verjetno je, da bo v bližnji prihodnosti kateri od poglavarjev Rimskokatoliške cerkve to storil.