“Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. (PC 126)”, s temi besedami je mladinska cerkvena skupnost župnije Sv. Jerneja na Opčinah začela svoje že tradicionalno taizejsko velikonočno bedenje, ki je tudi letos, kot že vrsto let, potekalo na Veliki četrtek v istoimenski cerkvi. Čeprav je sveto tridnevje že daleč, njegov duh ostaja še naprej. Pobuda, ki sta si jo pred približno desetimi leti zamislili italijanska in slovenska mladinska skupnost, je odlična priložnost za poglobitev in tiho pripravo na veliki praznik Kristusovega vstajenja, poleg tega pa je edini trenutek v letu, ko se v openski župniji v znamenju taizejskih napevov, molitev in razmišljanj združi italijansko in slovensko govoreča mladina. Značilnost vseh taizejskih srečanj je namreč prav ta: spajanje različnih jezikov in veroizpovedi v ekumenskem duhu. Prisotni, ki so se usedli okrog majhnega križa iz svečk, ki je ležal pred njimi, so ubrano in poglobljeno molili, peli številne pesmi v najrazličnejših jezikih (angleščini, španščini, latinščini pa tudi italijanščini in slovenščini), pri čemer sta jih spremljala Iztok Cergol na orglah in Paolo Scabar z violino. Izrekli so številne spontane prošnje. Večina se je z le-temi spomnila tistih, ki veliko trpijo zaradi bolezni ali težkih življenjskih preizkušenj, pri čemer se je sklicevala na vodilno misel večera, s katero se je bedenje tudi začelo: Bog načrtuje za vsakega izmed nas “sveto potovanje” - kot pravi Chiara Lubich - , ki včasih ne ustreza našim pričakovanjem. Če se zdaj trudimo, da bi sejali, čeprav s solzami, bomo želi z vriskanjem. Prošnjam je sledilo še razmišljanje patra Cantalamesse o vstajenju, ki osmišlja trpljenje in smrt, nato pa so se prisotni prijeli za roke in vsak v svojem jeziku zmolili Oče naš. Sugestivno in zbrano vzdušje, ki so ga mladi ustvarili na velikonočnem taizejskem bedenju, je pripomoglo k boljši pripravi na največji krščanski praznik. Upamo, da se bodo mladi še naprej zbirali in v svojem malem krogu dajali zgled duhovnosti in strpnosti, ki ju v današnjem svetu pogostokrat pogrešamo. / Patrizia Jurincic