Tolikšna pestrost in globalna navzočnost poleg očitnih prednosti prinaša tudi določeno nevarnost za enotnost katoliške cerkvene skupnosti. Naloga rimske kurije, ki je bila v sedanji obliki organizirana v 16. stoletju, je pomagati papežu pri vodenju Katoliške cerkve. Notranja organiziranost kurije se spreminja glede na razmere in prioritete posameznega papeža. Naloge in pristojnosti so razdeljene med kongregacije (podobne ministrstvom v vladi), ki jih vodijo prefekti. Te imenuje papež za določen čas z možnostjo ponovnega imenovanja. Sedanja kurija ima poleg državnega tajništva in uprave vatikanske države še devet kongregacij, tri sodišča in enajst papeških svetov. Kongregacije za nauk vere, za bogoslužje in za škofe veljajo za najbolj pomembne. Preostale kongregacije so pristojne za duhovnike, katoliško vzgojo in izobraževanje, vzhodne cerkve, zadeve svetnikov in evangelizacijo (misijone). V kongregacijah je zaposlenih približno 1500 ljudi. Od tega po ocenah nekaterih opazovalcev večina opravlja uradniška dela.