To je prvi akt v zgodovini ustavnosti, ki celostno varuje človekove pravice, ko se kdo znajde v kazenskem postopku. Z njim so oblikovali temeljni element modernega kazenskega prava (Jambrek 1988: 395). Bistveno je povečal jamstva osebne svobode, saj je dovoljeval zapiranje le na podlagi sodnega naloga. Ta akt je eden izmed pomembnejših angleških ustavnopravnih dokumentov; določa položaj posameznika v odnosu do oblasti in utrjuje glavna načela omejitve oblasti (Jambrek 1988: 395). Virginijska deklaracija je dedinja naravnopravne ideologije, kot se je razvila do tiste dobe, saj po njej povzema, da so vsi ljudje po naravi enaki, da imajo nekatere prirojene pravice, ki jih z nobeno pogodbo ne morejo odtegniti svojim potomcem. To so življenje, svoboda, lastnina ter prizadevanje za srečo in varnost. Omejitve pravic nosilcev oblasti so v deklaraciji le bolje formulirane, pomembna novost pa je svoboda tiska, ki je ni mogoče omejiti. Deklaracija o neodvisnosti (iz istega leta) je zgled, kako se je naravnopravni nauk prelival v listine. Jasno kaže temeljno naravnopravno misel, da država ni ustanoviteljica pravic, temveč jih je dolžna kot že obstoječe priznati in jim zagotoviti učinkovito varstvo. To deklaracijo je 6. avgusta 1789 izdala narodna skupščina in z njo odpravila vse stanovske privilegije oziroma fevdalizem ter ustvarila centralistični upravni sistem departmajev z vključitvijo cerkvene posesti. Tako je že v prvem členu deklaracije zapisano, da so »ljudje rojeni enaki, zato morajo imeti tudi enake pravice do svobode, politične participacije in socialnega varstva« (Deklaracija o pravicah človeka in državljana, 1789).