Angleški parlament je 30. aprila 1534 sprejel prvega iz skupine zakonov o vrhovni oblasti, ki so kralju Henriku VIII. priznali naslov edinega in vrhovnega poglavarja angleške cerkve in v njegovih rokah strnili vso cerkveno moč. Neposredni vzrok za angleški razkol je bila pobuda vladarja, ki se je ločil od Rima zaradi zavrnitve papeža Klementa VII., da bi razglasil za neveljaven njegov zakon s Katarino Aragonsko. V resnici pa so bili začetki razkola precej bolj oddaljeni. Iskati jih je treba v dolgotrajnih vojnah, ki so jih bili angleški kralji, da bi omejili pravice papeštva v svoji državi, in v želji, da bi zasegli cerkvene posesti. Ko je Henrik izpolnil svoje želje, se ni ustavil več pred nobeno oviro. Njegov kancler Thomas More, visoko izobraženi humanist in prijatelj, ni hotel priznati razveljavitve njegovega zakona in ni hotel priseči po novih predpisih. Zato ga je dal Henrik VIII. zapreti in obglaviti.