Drugi visoki red srednjeveške družbe – duhovščina – je skrbel za človekovo dušo, za vodilni položaj katoliške vere v vsakdanjem življenju, v miselni in umetnostni ustvarjalnosti. Izobrazba večjega dela duhovnikov je bila vprašljiva in skromna. Obsežna zemljiška posest, ki se je z darili še večala, jim je omogočala lagodno življenje, enako plemstvu. Nič čudnega – pretežni del župnikov, višje duhovščine in menihov je sprva izhajal iz domačih plemiških vrst. Največ novih cerkva in samostanov je zgradilo domače plemstvo iz raznih nagibov, med katerimi je bil pomemben dejavnik sklep družinskega očeta o napotitvi vsaj enega od sinov in hčera v cerkveno službo ali samostan. Na tej podlagi je večina cerkva, župnij in samostanov pravzaprav bila zasebna last vplivnih fevdalnih družin, ki so jih ustanavljale in nato seveda pobirale del cerkvenih dajatev. S prisego zvestobe je bil duhovnik navezan na sebi nadrejenega, katerih lestvica je vodila do papeža. Kot upravitelj cerkvene posesti pa je hkrati bil običajen fevdalec. Od svojih posvetnih vazalov je mnogokrat zahteval vojaško službo za zaščito te posesti ali drugih koristi.