Ko je obiskoval gimnazijo v Pazinu, ga je sošolec povabil k sebi domov na počitnice na otok Pag. Ker je bil sin gostilničarja, je moral Janko z njim vsak dan loviti hobotnice. Tako se je naučil osnovnih veščin potapljanja in bilo mu je tako všeč, da kljub zavzeti skrbi za križniške božje hrame, mimogrede, upravljajo devet far, ki so vse po vrsti nastale v 13. stoletju(!), tega čudovitega športa ni nikoli opustil. Leta 1993 je opravil izpit za potapljača z avtonomno opremo. Sledile so ekspedicije po slovenskih jamah in po hrvaškem morju, kamor se vsako poletje odpravlja kar s svojo enajstmetrsko jadrnico, ki jo je, če verjamete ali ne, kar sam sklesal in vkup zložil. »Jezus je bil zame, vsaj po globini duha sodeč, največji potapljač.« Kot duhovnika potapljača in jamarja ga spoštujejo. »Nikoli ne silim vanje. Nikoli si ne dovolim, da bi jim delil nauke. Pogosto kar sami pristopijo k meni in me sprašujejo o krstu otrok in cerkveni poroki. Potem moram uporabiti vse svoje duhovniške zveze. Tega je na trenutke že preveč, vendar so to moji kolegi in prijatelji, v dobrem in slabem, zato se potrudim.« Do zdaj je šel najgloblje na 54 metrov, za kaj več pa trenutno ni pripravljen. »Tudi ni potrebno.« Na potopih ga spremlja večni strah, ki ga je vedno vesel. »Opozarja me, da ne bi pozabil na odgovornost. Naša družba je že tako preveč suicidna. Primanjkuje veselja do življenja.« Golota na morju ga ne moti. Golo telo je sijaj božjega stvarstva, je zaklad, ki ga ne smemo zanemarjati. Toda glede na normative naše družbe vse na svojem mestu ob svojem času. S tem se krepi spoštovanje do drugega, do drugačnih. Potapljanje pa je nevaren in brezkompromisen šport, kjer ni polovičarstva in kjer si ne smeš privoščiti napake. Patru Janku so angelci že zvončkljali okoli ušes, ko je sopotapljača na 40 m zagrabila panika in se ga je komaj otresel. »Katapultiralo naju je na površje, kar je smrtno nevarno. Potopil sem se nazaj, da bi opravil potrebno dekompresijo, vendar je bilo za moja ušesa prepozno. Zdaj za 40 odstotkov slabše slišim visoke tone.« Na vprašanje, kako se človek odzove v takih trenutkih, je šele po dolgem prepričevanju odgovoril: »Ko mu gre za življenje, postane malodane žival. Fant mi je hotel izpuliti regulator iz ust, kar bi pomenilo mojo smrt. Z vso močjo sem ga tolkel po glavi, mu tiščal prste v oči ... če bi imel takrat nož, ne vem, kako bi se končalo.« Po tem dogodku je na svoji barki bral mašo ... » Nekdanji komunisti so brali berilo. In vsi so morali poslušati. Niso imeli druge možnosti!« je smeje poudaril.