v šolo in v cerkveno administracijo, vendar je moral vodenje administracije v prekmurščini, sodeč po vpisih v matično knjigo, opustiti. Zdaj pa je lahko doma nadaljeval Küzmičevo poslanstvo, saj je pripravil novi slovenski abecednik na osnovi madžarskega, Szlovenszki abecedar, ob finančni podpori iz Bratislave je dopolnil Küzmičevo rokopisno gradivo in izdal zbirko cerkvenih pesmi (1789) z naslovom Nouvi Gradual ter tako uresničil Küzmičev koncept slovenskega temeljnega dela za izobraževalne in bogoslužne potrebe prekmurskih luteranov. Po desetletjih zatiranja in preganjanja, ko je luteranstvo ponovno zaživelo z govorjeno in tiskano domačo besedo na domačih tleh, je Bakoš spoznal, da je za oznanjanje evangelija potreben priročnik – tiskani obrednik. Zapisali smo že, da je prav Bakoš imel v rokah prvo pisano besedilo v prekmurščini – Agendo Vandalico. Že leta 1785 je pripravil svojo verzijo obrednika, pri čemer se je opiral na madžarski obrednik iz leta 1650 in na Agendo Slovenico iz Mandelčeve tiskarne v Eberavi, kar kažejo predvsem izrazi, ki si jih je sposodil iz njiju, ker jih domače narečje ni imelo. Toda obrednika, ki bi poenotil in utrdil slovensko bogoslužno prakso v prekmurskih naseljih, mu iz neznanih razlogov ni uspelo natisniti. Leta 1791 se je nepričakovano vrnil v Šurd, kjer so ga imenovali za soseniorja slovenskih cerkvenih občin, vendar so mu zaradi nekega bogoslužnega