Ivan je diplomant Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, oddelka za tehnično matematiko. V delovanje cerkvenih organizacij krščanske mladine se vključi že med študijem, ko kot tajnik Medškofijskega odbora študentov organizira teološke tečaje in duhovne vaje. Sodeluje tudi z Društvom 2000 ter sodelavci Biltena, kasnejšega Tretjega dne, ureja pa tudi študentsko stran v tedniku Družina. Kot absolvent se zaposli v Iskri Avtomatiki, po dilpomi leta 1981 pa v Elektrotehni, ki se 1985. združi v Iskro Delto. Deltaš ostane do leta 1989, ko se zaposli v mešanem podjetju Koron inženiring. Udeleži se 1. pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije aprila 1988, jeseni 1989 pa v neki gostilni v okolici Kranja z Lojzetom Peterletom snuje ustanovitev kranjskega občinskega odbora krščanskih demokratov. Aprila 1990 ga ob Vitomirju Grosu izvolijo za delegata kranjske občine v republiškem zboru občin, takoj zatem pa še za predsednika zbora občin. Zanj je značilen umirjen, pretehtan in preudaren slog vodenja zbora. V krščanski demokraciji je zadolžen za zunanjo politiko, spomladi 1992 ga izvolijo za podpredsednika SKD, jeseni pa ga stranka ob Ivanu Omanu in dr. Andreju Capudru nominira za kandidata za predsednika republike. Ivan bitko znotraj stranke gladko dobi, tekmo z Milanom Kučanom pa ne. Kljub temu ima kampanja zanj zelo pozitiven učinek: promovira se (kot Clinton se da slikati s saksofonom) in si utrdi sloves zmernega, sredinskega politika. Januarja 1993 postane notranji minister, maja 1994 pa je spričo ropa, ki ga policijski specialci zagrešijo v Celovcu, primoran odstopiti. Ne za dolgo. Že jeseni ga parlament imenuje na novo funkcijo - postane prvi varuh človekovih pravic, ombudsman v Sloveniji. Zaradi vloge, ki jo policija odigra pri Depali vasi, ga njegovi politični nasprotniki takoj okličejo za »ombušmana«.