si zastavili visoke življenjske cilje, kar velja še posebno za misijonarje, ki morajo po njegovem prepričanju ostati neporočeni. Drugi, ki imajo »ogenj v duši«, naj se poročijo pod določenimi pogoji. Dovoljenje za poroko bi jim moralo dati župnijsko občestvo, kjer duhovnik deluje, župnije bi se morale izjasniti, ali so za poročene ali neoženjene dušne pastirje. Tudi cerkvene oblasti bi morale, po preveritvi nevestine karakteristike in njenega premoženjskega stanja, dati dovoljenje za poroko, da se duhovnik ne bi poročil z neprimerno osebo. Vogrinec sklene svojo raziskavo o celibatu takole: nobenega duhovnika naj ne bi silili k sklepanju zakonske zveze. Celibat je treba razumeti kot dober svet za tiste, ki so si zadali višje cilje in čutijo v sebi dovolj moči, da ga živijo popolnoma neoporečno. Na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, ko so Evropo obvladovale krščansko usmerjene stranke, saj so bile socialdemokratske, da ne govorimo o komunističnih, v povojih, Vogrinec opozarja, da je prva in poglavitna naloga klera versko izobraževanje ljudi. »Kdor pa meni, da bo prišel do verskih uspehov s pomočjo politične oblastnosti, je podoben tistemu, ki bi od učencev