Nekaj tu izrečenih dvomov in dilem, ki se pojavljajo ob branju Siederjeve Socialne zgodovine družine, v ničemer ne jemlje velikega pomena, ki ga ima ta študija za Slovence. Geografsko področje, v okviru katerega Sieder črpa svoje vire, se namreč kulturnozgodovinsko v marsičem prekriva z našim. Velik del današnje Slovenije leži na območju, kjer je npr. pred začetkom demografskega prehoda v 19. stoletju (začetkom upadanja smrtnosti in rodnosti) prevladoval t. i. »evropski vzorec poročnosti«, razprostrt severno od linije Trst–St. Petersburg, skupek običajev in pravil, ki so vodili k poznim porokam in velikemu deležu dokončno samskih. Precej stoletij so usodo naših prednikov krojile tudi iste posvetne in cerkvene oblasti kot usodo ljudi v pokrajinah, ki jih omenja R. Sieder. In nenazadnje, natančen opis preteklega življenja zlasti kmečkih in delavskih družin zajema običajen vsakdanjik prevladujočih socialnih slojev slovenskega prebivalstva v preteklih stoletjih. Zato v njegovem delu lahko beremo tudi svojo lastno zgodovino družinskega življenja, kajti sami imamo o tem žal na voljo le nekaj posamičnih domačih zapisov.