Spremembe v trdno zakoreninjenih navadah in običajih so bile sprva redke. Dogajale so se zaradi vdora zunanjih vzorcev, ki jih je vsiljevala bodisi posvetna (npr. vpeljava načel rimskega prava pri dedovanju v 13. stoletju) bodisi cerkvena oblast (izrivanje starih poganskih običajev z vsiljevanjem krščanskih). Na slednje je še posebej vplivala protestantska in katoliška moralna reforma družine. Na določenih mestih se njune opredelitve želenih vzorcev vedenja med družinskimi člani sicer močno razlikujejo, vendar sta oblikovali zametke nove družinske solidarnosti, omejene na ožje jedro skupine: oče–mati–otroci, in nastajanje občutenja in razumevanja družine, kakor ju poznamo danes. Poznejši razvoj doktrine odgovornega starševstva in partnerstva med zakoncema, ki se je še posebej okrepil v zadnjih dveh stoletjih, ima nedvomno svoje zametke v protestantskih in katoliških pogledih na družino – v pozitivnem vrednotenju zakona iz ljubezni in čustvene navezanosti med starši in otroki. Kakor so pokazale zgodovinske analize, se je razširjanje novih družinskih vzorcev od 16. oziroma 17. stoletja naprej dogajalo tudi zaradi večje naklonjenosti cerkve do družinskega življenja (znano je, da krščanska cerkev družini prvotno ni bila naklonjena), in to predvsem zaradi zatona njenega političnega položaja kot vodilne fevdalne sile v 16. stoletju.