Za lase je privlečena trditev, da bodo morali zdaj verniki prodajati krave in njive, da bodo imeli dostojen pogreb. To se doslej ni in se tudi ne bo zgodilo. Tudi omenjena družina svojih hlevov ni izpraznila zaradi cerkve, ko pa v petnajstih letih za cerkev ni žrtvovala niti enega samega centa. Ne od štirih plač ne od majhne pokojnine. Marsikdo drugi v hodoški gmajni bi si lahko tudi sam privoščil kaj več, pa je moral plačevati dačo tudi za člane te družine. V naši cerkvi namreč velja določilo, da vsaka gmajna ali cerkvena občina v skupno blagajno odvaja določen delež dače, neodvisno od tega, če so obveznosti poravnali vsi ali ne. Od sedanjih 27 evrov letne članarine se v skupno blagajno odvaja šestnajst evrov, kar gre za potrebe plač cerkvenih delavcev, preostanek pa ostane cerkveni občini za tekoče potrebe, ogrevanje, vzdrževanje, čistila. K temu se za vsakega v skupno blagajno odvaja še po en evro v sklad humanitarne organizacije. Nič od cerkvenega prispevka ali daril ne pripada duhovniku. O vsakem znesku se vodijo točni seznami, ki so v vsakem trenutku na voljo vsem vernikom.« Kerčmar pojasnjuje tudi, da so obstajale možnosti, da dačo znižajo ali odpustijo. Vsak dan iz deleža za humanitarne potrebe Evangeličanska cerkev poskrbi za 60 toplih obrokov za revne občane in vsako leto podarijo murskosoboški bolnišnici od dva do tri tisoč evrov. »Pogoltnosti evangeličanom res ne morejo očitati. Edini vir za financiranje Cerkve so prispevki vernikov,« pove škof Erniša. »Ta prispevek ni obvezen, je pa zaželen in vsi obredi so za člane povsem brezplačni.« Na vprašanje, kolikšna je škofova plača iz te dače, zaupa: »980 evrov neto. Živimo skladno z razmerami, v katerih živijo naši verniki.« Duhovnik Kerčmar pove, da je njegova plača tik pred upokojitvijo 600 evrov neto. Njenega Arpada so ponižali!