Suški mojster, verjetno najizvirnejša in najbolj dosledna osebnost med domačimi slikarji, je v formalnem pogledu provincialni, marginalni pojav. Analiza Ksenije Rozman (Rozman 1973) pa je pokazala, da gre za izrazito samostojnega mojstra, ki je ustvaril svoj lastni, v bistvu zaprti dekorativni slog. Suški slikar ga je podredil kompleksnemu učinkovanju (poslikane) cerkvene notranjščine. V stilizaciji je šel tako daleč, da posamezne figure v naslikanih nišah ne učinkujejo le kot "kipi", ampak kot liki, ki so hkrati del ornamentalne celote in simbolne figure. Na nenavaden način je poenostavil tektoniko zgubane draperije, podedovane od furlanov, in prišel do izraza, ki je več kot blizu novemu težkemu slogu in oblikam, ki so jih sicer posredovali sodobni grafični listi (op. 17). Misel je radikaliziral Höfler, ki pravi, da je mojster prišel do novih "trdih" rešitev sam, brez posredovanja grafik (prim.: Höfler, 1973 in 1985, str. 16 in 17). Prav zato bi lahko dela mojstrov suško-bodeško-prileške smeri označili kot prvo razvidno in kvalitetno regionalno umetnostno (zahodno-osrednjeslovensko) sintezo.