No, sem si mislil, zdaj pa imam. Še eno noč bom moral prespati v hotelu Crnković v Ludbregu. Vdal sem se v usodo. Nekoliko sem bil slabe volje, zdelo se mi je, da zgubljam čas, naročil sem si spet dvojno porcijo pese s kisom in oljem. Potem sem šel spat. Ponoči je začelo deževati. Potem sem ves naslednji dan postopal najprej po hotelski sobi, potem po dvorišču hotela in nato z izposojenim dežnikom po Ludbregu sem ter tja. Najbolj mi je bila všeč baročna župna cerkev svete Trojice z imenitnim arkadnim hodnikom - cinktorjem - okrog nje. Tu je bilo včasih središče romarskih pobožnosti. Notranjščina cerkve je polna prepletenosti z baročnimi oboki in svodi. Meni se je zdela celota presunljivo harmonična in skoraj čudežno lepa, rad sem se v deževnem dnevu sprehajal po arkadnem hodniku in dvorišču, rad sem posedal in meditiral v mraku cerkvene notranjščine. Cerkev svete Trojice z dvoriščem in arkadnim hodnikom je najlepše, kar premore Ludbreg. Mislim, da sem postal v tem dnevu izvedenec za Ludbreg. Malo je krajev, ki bi jih poznal tako natančno. Zraven sem se oziral v nebo, zmeraj bolj je deževalo, prav do večera in še naprej. Milana ni bilo, tudi po telefonu se ni oglasil. Ni mi preostalo drugega, kot da sem še tretjič prenočil v hotelu Crnković.