Rezidenca (konvent) na Glavnem trgu 7 je nastala iz treh hiš, ki so od 1738 sestavljale Khuenburški svobodni dvor, vendar niso bile poenotene. To se je zgodilo šele 1768, ko so dobile drugo nadstropje, dvoriščni hodnik in po 1784 tudi enako visok, vendar ozek in dolg dvoriščni trakt. Enako kot gimnazijsko poslopje je tudi to dobilo enovito poznobaročno fasado, ki je bila uglašena s cerkveno. Cerkev je nastala 176769 na mestu hiše trgovca Franca Lindtnerja v osi kompleksa, vendar z osemmetrskim odmikom od ulične črte. Njena baročna fasada je sestavljena iz dveh delov, osrednjega s pilastroma, popolnim ogredjem in razgibanim čelom, ter krilnega, ki s pravokotnimi okni oblikuje predkorje. Cerkveno notranjščino, ki jo sestavljajo ovalno oblikovana ladja, kvadratasta oltarni in korni prostor, prečni kapeli in štiri diagonalno razvrščene konkavne niše, odlikuje izredna prostorska uglašenost. Prvotna cerkvena oprava je bila delo Jožefa Holzingerja iz 176970, sedanja je razen nekaj baročnih kipov in slik večinoma iz let 185960. Od tržnega prostora cerkev ločuje rokokojsko oblikovana kovana ograja. Po razpustu jezuitov leta 1773 je cerkev (ki je zvonik zgubila šele 1784) in rezidenco zasedlo vojaštvo, ki se je iz cerkve umaknilo leta 1831, iz rezidence pa šele leta 1859, ko je škof Anton Martin Slomšek v njej uredil bogoslovje in s tem prvo visoko šolo v Mariboru. Ko je mariborsko-lavantinska škofija leta 1886 dokupila še hišo na Glavnem trgu 6 in leta 1892 dobila poslopje klasične gimnazije na Koroški cesti 1, je ves kompleks preuredila in dopolnila z internatom ter v njem ostala do zadnje vojne. Zdaj bivšo jezuitsko rezidenco in hišo poleg nje na Glavnem trgu 7 in 6 zaseda Pokrajinski arhiv, druga poslopja pa so znova v lasti škofije.