Seveda se politična kopja ob denacionalizaciji ne lomijo le v predvolilnem času. Politični proces denacionalizacije ne popravlja le krivic prejšnjega režima, ampak prerazporeja premoženjsko in s tem posledično tudi politično moč. Slovenski denacionalizacijski zakon je pisan na kožo upravičencem iz njega in je pravi zakonski endemit. Nikjer v Evropi, ne na Madžarskem ne na Poljskem ali v pri nas tako čislani Nemčiji, ne poznajo podobne oblike denacionalizacije. Slovenski zakon predvideva neomejeno vračanje v naravi in se ne ozira bistveno na javne, gospodarske in socialne interese. Določb zakona ni težko povezati z začetkom devetdesetih let, Demosom in lobiranjem največjega povojnega razlaščenca slovenske rimskokatoliške cerkve. Iz takšnih temeljev pa izvira kar nekaj upravnih težav in sodnih sporov, ki nastajajo pri izvajanju denacionalizacijskega zakona. So pač posledica tedanje naglice in enostranskih prioritet. Posredno to priznava tudi slovenska škofovska konferenca, ki je v izhodiščih za reševanje gmotnih temeljev zapisala, da je Demosov denacionalizacijski zakon "edini, ki ščiti cerkveno lastnino, zato se Cerkev v sili zelo trdo naslanja nanj, saj ji pomeni edino zeleno luč za pridobitev nujnih možnosti za delovanje".