Pošteno razmišljanje o cerkveni lastnini bi utegnil dati npr. preprost švicarski kristjan. Tam je namreč vzorno izoblikovana zavest, kaj je cerkveno, to je namreč: naše, last kristjanov župnije in nikogar drugega. Pri nas je od socializma ostala le grabežljivost in izkoriščevalska drža skupnosti; prava krščanska drža je čut za skupno blaginjo. Vprašaj Švicarja: "Čigave pa so tiste tri stanovanjske stolpnice vzdolž cerkve?" Jasno bo povedal: "Stolpnice so last naše župnije in dohodke od njih imamo mi!" Če bi mu pripomnil, da je to pač lastnina tujca (papeža!), bi te spodil nazaj v balkanski krog, kamor tudi sodiš. Lastnina namreč mora imeti gospodarja, to pa je v tem primeru župnija ali škofija. Tudi predsedniku vlade sedanja rešitev ni preveč všeč, če pa bo hotel peljati ta voz v Evropo, se mora podrejati "Mojzesovi postavi", ki je v Evropi uveljavljena že od začetka. In da je mera polna, se sam predsednik države svetemu očetu zahvaljuje za samostojno škofovsko konferenco v Sloveniji in za napore Svetega sedeža pri osamosvojitvi. Bi si dejal: toliko naporov, za en sam božični drevešček, za hrbtom pa polne golide gnojevke po isti Cerkvi, ki jo sveti oče predstavlja. Ubogi Blatni Dol!