3. V zvezi z veleposestjo fevdalnega izvora se nisem mogel opredeliti za mnenje večine, da je v nasprotju z Ustavo del referendumskega vprašanja, ki se zavzema za nevračanje zemlje, gozdov in druge lastnine fevdalnega izvora, kolikor se nanaša na primere, v katerih so denacionalizacijski upravičenci cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove ali redovi. Že v svojem ločenem mnenju k odločbi U-I-107/95 sem zapisal, da cerkve, verskih skupnosti, njihovih ustanov ali redov ni mogoče enostavno enačiti z drugimi titularji fevdalne lastnine. Mnenja pa sem, da tudi ni mogoče v celoti izključiti opredelitve bivše cerkvene lastnine kot lastnine fevdalnega izvora. V vsakem konkretnem primeru bi bilo treba oceniti, ali je mogoče lastnino cerkve, verskih skupnosti, njihovih ustanov ali redov označiti kot lastnino fevdalnega izvora. Pri tem sem mnenja, da za tako oceno ne bi bil pomemben samo način pridobitve. Tudi vprašanje, ali je ta lastnina dejansko služila razvoju fevdalnih odnosov, ali pa so cerkev, njeni redovi in ustanove (na primer posamezni samostani) gospodarili s kmetijskimi zemljišči in gozdovi sami in ali je torej ta lastnina služila njihovim lastnim dejavnostim in funkcijam, bi bilo pomembno pri opredeljevanju določene lastnine kot lastnine fevdalnega izvora. Kot rečeno pa sem mnenja, da ni utemeljeno stališče, da cerkvene lastnine v nobenem primeru ustavno ni dopustno oceniti kot lastnino fevdalnega izvora. Če je Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I- 107/95 uporabilo ta brez dvoma nedoločen pojem, ki ga bo treba v zakonodaji natančneje opredeliti, po mojem mnenju ne bi smelo nekaterih titularjev take lastnine s svojo odločbo izključiti.