S prvo točko izreka se ne strinjam, kolikor cerkvi dovoljuje ponovno pridobivanje lastnine fevdalnega izvora. V "moratorijski" odločbi je bilo sicer rečeno, da bivše cerkvene lastnine "ne bi bilo ustavno dopustno enačiti z veleposestvi fevdalnega izvora" - vendar je bilo to rečeno v kontekstu poziva zakonodajalcu, da možnost izključitve vračanja vse take veleposesti ponovno preveri. Poleg tega natančen pregled "moratorijske" odločbe pokaže, da se je v njej ustavno sodišče zelo natančno ukvarjalo s spornim načinom cerkvene ponovne pridobitve lastnine nad gozdovi v sedanjem Triglavskem narodnem parku (katerih vračanje je kljub nespornemu vpisu cerkvene lastnine v zemljiško knjigo zame še vedno sporno - moralno in pravno - kar iz dveh razlogov: ker je te gozdove cerkev zastonj dobila v last od države leta 1939, potem ko jih je leta 1858 prodala, in pa zato, ker so se ti gozdovi z vrnitvijo cerkvi leta 1939 povsem izognili agrarni reformi, saj so bili v času izvajanja agrarne reforme v državni lasti) in da je bilo pri tem povsem potisnjeno v ozadje dejstvo, da pa je fevdalni izvor cerkvene veleposesti okrog Gornjega Grada (katere izločitev iz agrarne reforme pa je bila že bila že takrat pravno močno sporna) povsem nesporen in časovno do podržavljenja nepretrgan.