Vrnimo se za trenutek v bližnjo preteklost. Ustavno sodišče je po obravnavi prvega zadevnega ustavnega spora ob načelnem nasprotovanju moratoriju nad vračanjem zemljiške veleposesti vendarle dovolilo parlamentu dvojno razlikovanje med veleposestniškimi upravičenci. Prvo dopustno razlikovanje je med tistimi, ki so zemljiško veleposest podedovali iz fevdalnih časov, in onimi, ki so jo pridobili s "svobodno gospodarsko pobudo". Drugo ustavno dopustno razlikovanje pa je med fevdalno veleposestjo kar tako in fevdalno veleposestjo, ki si jo je nekoč pridobila katoliška cerkev kot "obče koristna ustanova". V obeh primerih velja, da se drugim vrača, prvim pa ne. Ob tem je bilo zanimivo pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika desne politične provenience Toneta Jerovška, ki se je pred sprejetjem končne odločitve zavzemal za ločevanje denacionalizirane cerkvene lastnine po njenem izvoru. Gorenjske gozdove, ki jih je Cerkev najprej prodala, potem pa ji jih je Korošec "vrnil", bi Cerkev dobila v naravi, za gornjegrajske gozdove "čistokrvnega" fevdalnega izvora pa bi prejela odškodnino. Skratka, zavzemal se je za enak model, kot ga bo sedaj ponudila vladna koalicija. Toda časa ni mogoče zavrteti za eno leto nazaj. Spopad med ad hoc levo koalicijo, ki se je v parlamentu vzpostavila ob obravnavanju denacionalizacije, in ustavnim sodiščem je postal že prestižnosten. Slednje v nenehnem preigravanju novih in novih različic omejitev denacionalizacijskega vračanja veleposesti vidi zgolj poskus izigravanja sodniških odločb. Da bi ustavno sodišče v omenjenem predlogu vladne koalicije videlo ploden kompromis - češ, z odškodninsko obliko vračanja fevdalnega cerkvenega premoženja bi bilo zadoščeno tako izjavi sodišča o nezdružljivosti fevdalne lastnine z republikansko naravo slovenske države kot njegovi dodatni izjavi o izjemnosti Cerkve kot koristne ustanove - je najverjetneje zgolj teoretična možnost.