Proti cerkveni lastnini na območju Triglavskega narodnega parka govorijo tudi mednarodni predpisi. Vsa varovana območja v naravi morajo biti namreč mednarodno deklarirana. Za narodni park se ne more razglasiti nobeno območje, ki ne ustreza mednarodnim merilom, ki opredeljujejo kategorije parkov. Eden od pogojev je tudi, da ima država na varovanih območjih čim več lastnine, ker samo tako lahko uspešno zagotavlja varstvo. V francoskih Alpah so na primer trije narodni parki. V najslabšem primeru je zasebne lastnine v teh parkih 5 odstotkov, v najboljšem pa samo 2 odstotka. Pri nas bo po končani denacionalizaciji v državni lasti le še 50 odstotkov parka. Anglija na primer, ki ima v svojih desetih parkih zelo malo državne lastnine, mora, da bi jih zavarovala, kupovati vsak meter zemlje za velik denar. »Lahko se zgodi, da bodo čez čas razmere podobne kot v Angliji oziroma tam, kjer po visokih cenah kupujejo meter za metrom, ampak tega Slovenija še desetletja ne bo sposobna. Danes bi lahko to rešili elegantno, tako da bi zavarovana območja izključili iz procesa denacionalizacije,« kot pravi Mladen Berginc, pravnik Triglavskega narodnega parka, kajti denarja za odkup, nova država, ki mimogrede še vedno nima zakona o varstvu narave, ampak le zakon o varstvu naravne dediščine, še lep čas ne bo premogla. V Sloveniji je trenutno zavarovane približno 8 odstotkov narave (Nemci imajo zavarovanih območji skoraj 50 odstotkov), zakon pa je še teh 8 odstotkov zavarovane narave vključili v denacionalizacijo.