Že pred prvo svetovno vojno so nastajale težave s pašniki, ki so bili za živinorejce življenskega pomena. Tedanja škofijska uprava je omejevala stare pašne pravice in tako je bila resno ogrožena živinoreja. Te težave se niso nehale, saj je ohranjen dokument iz leta 1928 v katerem so kmetje prosili okrajnega glavarja v Gornjem Gradu za pomoč pri urejanju odnosov s škofijskim veleposestvom, ki jim brani čiščenje pašnikov in tako omogoča čedalje večje zaraščanje pašnih površin. Kmetje pišejo dalje, da kljub takim omejitvam, pa zahtevajo od njih najemnino in davek v nezmanjšani višini. Očitno okraj ni ničesar pokrenil, saj najdemo leto kasneje dopis Zadružni zvezi v Celju, tudi v njem navajajo kmetje enako, kot v pismu okraju. Zadružna zveza je odgovorila:“Ta afera je neprijeten odlomek cele borbe za ureditev pašniškega vprašanja v vašem okolišu...” V nadaljevanju meni Zveza, da se bo vse uredilo z zakonom, ki bo zagotavljal prosto razpolaganje s pašniki in s planinami… Očitno je Zveza mislila pri tem na agrarno reformo, ki naj bi podobne pravice uveljavila. Vemo pa, da do tega ni prišlo, ker se je veleposestvo proglasilo za cerkveno last, takšno lastnino pa je popravljeni zakon o agrarni reformi, izvzel in tako je ostalo pri starem…