Ob razvijanju načrta za praško cerkev, še preden je do konca domislil načrt za šišensko cerkev, je imel arhitekt na mizi dva povsem drugačna načrta za cerkev v Bogojini46 (v Prekmurju). Vzporedno s tem sta s Tomažičem reševala vrsto različic za povečavo cerkve sv. Magdalene v Mariboru.47 Po ogledu obstoječe cerkvice v Bogojini poleti leta 1924 pa se je Plečnik odločil za tretji, povsem nov načrt, ki je staro cerkev vključeval v novo celoto. Ob teh na oko kaj različnih rešitvah bi pričakovali, da se bodo vsaj z eno ali drugo prvino vključevale v tok zamisli za praško cerkev. Toda ne! Plečnik je hkrati razvijal več zasnov oblikovanja cerkvenega prostora in se znal hitro prilagajati novemu položaju. V tem konkretnem primeru je to pomenilo, kako najbolje vključiti staro cerkvico v nov organizem cerkve. Povišal jo je in jo s preboji spremenil v preddverje novi cerkvi. Ohranil je staro apsido in jo pospremil s prizidanim okvirjem z arkadami, v katerih se izrisuje njena oblina, v os te cerkve pa je pred stari zvonik postavil novega, valjastega, kot pomembno novo dominanto. Prepasal ga je z venčnimi zidovi, s stebri odprl prostor za zvonove in na ploščad asimetrično postavil manjši valj s kupolico. Ob vso nekdanjo severno stranico cerkvice je postavil velik pravokotnik nove ladje in ga asimetrično razdelil tako, da je v prostor postavil masiven steber, iz katerega se asimetrično pnejo loki: dva vzdolž in dva povprek. Večji lok formira prostor glavne ladje, manjši stranske, vzdolžna loka sta enaka. Razmeroma visoko steno nad manjšim lokom je, da bi dobil transparentnejši videz, prebil nad temenom z dvema polkrožno zaključenima oknoma. Stranska ladja se konča v oltarni steni, za katero je umestil zakristijo, velika ladja pa se v podaljšku te stene konča z arkado, ki ločuje prostor prezbiterija od ladje. Nič kaj preprosta organizacija prostora, v katerem pa je le čutiti Plečnikovo razvijanje misli v prostorskih pasovih, tu v sosledju preddverje - dva pasova ladje - pas z zakristijo in prezbiterijem. Prednja in zadnja prostorska os potekata v nasprotnih si smereh, smeri pasov ladje so pravokotne na ti vzporednici. Če je torej težko popisovati organizacijo prostora, ker pogledi iz cerkvene ladje uhajajo v vse smeri, je Plečnik celoto še dodatno zapletel z oblikovanjem bočnih sten, oziroma stebrišč. Opaziti je, da je arhitekt ostal zvest svojemu nagnjenju do polnoplastičnega razvitega ostenja in dodal k temi steber-stena še novo izpeljavo. Vrsta masivnih marmornih stebrov s povišanimi polkrožnimi zaključki stoji dobesedno v stenski niši, medtem ko analogno tej vrsti z enako stebrno vrsto deli stransko ladjo in dobi ob steni ozek hodnik - in tega, ne morda stranske ladje ali prezbiterij, na zunaj označuje z nižjim pasom zidu in s posebno streho! V stiku med prezbiterijem in zakristijo je namestil še manjši stolp s kupolico, ki tik ob slemenu (še vedno asimetrija!) predira dvokapnico. Šele vzdolžni prerez cerkve pokaže, da je v glavni ladji Plečnika pravzaprav zanimal motiv dveh trifor, ki nastaneta, če na steno s stebri in okroglima oknoma preslikamo loka, ki potekata vzdolž cerkvene ladje. Plečnik, ki v duhu sloga prvotne cerkvice evocira na več mestih romanske motive, je tako rekoč velikansko povečani romanski okni postavil v funkcijo cerkvene stene! Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini z vsemi svojimi prvinami odseva aktualno problematiko, ki jo je Plečnik ta čas razvijal v glavni črti praško-šišenskega načrta, na vzporednem tiru bogojinskih načrtov ter v razvijanju načrtov za prizidek k bratovi hiši v Trnovem. Iz tega sklopa del izstopajo valjaste oblike kot optično najvplivnejši motiv, pri bogojinskem načrtu pa posebej njena asimetrična ureditev, ki z izpeljavo nadrobnosti (masivni stebri, povišani loki nad njimi, prebita stena nad temenom loka idr.) ponovno opozarja na njen ekspresionistični stilni okvir. V nasprotju s praško-šišenskimi načrti mu je šlo tu za zavzetje prostorskega jedra. Če je v Šiški ekspresivnost nekoliko zastrta, pač zaradi klasičnega nagovora monumentalnih stebrov tako na zunanjščini kot v ladji, pa je v Bogojini pritegnil k ekspresiji še izrazito, na prvi pogled razvidno in na zunanjščini napovedano notranjo iregularnost, ki tudi v detajlih s stebri, loki in drugo opremo, ki je razen stropa nastala vsa po vojni, spregovoril z neklasičnim, hote pretiranim torej ekspresionističnim jezikom. In ne nazadnje leži njen izraz v celem nizu jukstaponiranih form: oblost-oglatost, nizko-visoko, simetrično-asimetrično, v gostem tudi nasprotujočem si "prometu" prostorskih osi. Podobne kontraste med ravnimi in zalomljenimi osmi najdemo med vertikalnimi osmi. Cerkveni prostor, če upoštevamo temeljni imperativ sakralnosti, ki je arhitektu zadnji cilj oblikovanja cerkvenega prostora sploh, je dajal prav v iskanju sodobnega, ekspresivnega izraza obilo možnosti. Plečnikovi različni načrti, ki jih je razvijal vzporedno, dokazujejo prav to. Pa je mogoče zasledovati podobne cilje tudi v stavbah za praktične namene? Načeloma da, a kako to napravi Plečnik? Tako kot je Bogojinsko cerkev dobil v delo prek študenta iz tistih krajev, je tudi naročilo za preureditev palače Zbornice za trgovino, obrt in industrijo prišlo prek nekega drugega študenta. Nalogo je reševal pod njegovim nadzorstvom v seminarju France Tomažič, ki je pozneje tudi vodil izvedbo. Načrt je bil gotov leta 1924, izvedba je potekala med letoma 1925 in 1927.48 Šlo je za vogalno novorenesančno palačo, v kateri so želeli temeljito prenoviti notranjščino in izrabiti še nadstropje v podstrešnem pasu. Želja zbornice je bila pridobiti reprezentančne prostore, zlasti zbornično dvorano in prostore predsedstva, pa tudi polepšati druge prostore in urediti dvorišče. Plečnik se pročelja, ki mu s svojo novorenesančno preobleko ni zbujalo posebnega spoštovanja, skoraj ni dotikal, razen v podstrešnem pasu, kjer je drzno vdelal okna tik nad konicami trikotnih zaključkov oken spodnjega nadstropja in z barvo, saj je dal zunanjščino pobarvati s presenetljivo temno rjavo barvo. Bistveno se torej odvije v notranjščini. Plečnik je izrabil finančno dobro stoječo zbornico in z bogastvom ter prefinjenostjo notranje ureditve določil novo vzorčno raven oblikovanja osrednje narodne gospodarske ustanove. Tako po bogastvu oblik, kvalitetnosti izvedbe kot po uporabljenih pristnih gradivih (vztrajal je pri domačih gradivih, da bi tako uveljavljal njihovo kvaliteto) to delo v ničemer ne zaostaja za ureditvami praških notranjščin. Del praškega gradu v Ljubljani, bi lahko rekli, in celo nekatere oblike so si v sorodu.