Nekoč je Teodora našla pod cerkveno klopjo vrano, ki je spustila peruti in umirala, bolj toga in bolj črna kakor stari dežniki. V tihoti med molitvami se je je dotaknila. Vrana je bila zložena tja tako lepo in spodobno, kakor bi morala biti zložena duša, kot to omenja molitev. O svoji duši Teodora ni bila tako gotova. Mama na primer, ki je sedela spredaj, trden majhen obris v stekleničasto zeleni barvi, bi brez obotavljanja spustila svojo dušo, če bi prišel čas za to, lepo zloženo dušo, zakaj za mamo, o tem si prepričana, obstajajo stvari v strogih oblikah. Mama ni izginila v somraku pod jablanami. Vendar se je včasih in celo v tesni cerkveni klopi Teodorina duša odprla in vzplamenela v svetlobi, ki je buhnila skozi zmajeve rane.