Napori po utrditvi katolicizma se odevajo v geslo evangelizacije. Torej naj bi šlo za versko prenovo slovenskega katolištva, kar naj bi obrodilo z duhovno in etično preobrazbo slovenske družbe. Dejansko pa postavlja tudi cerkvena institucija, ne le njena politika, v ospredje politično, ekonomsko in ideološko utrditev lastnega položaja. Evangelizacija ji služi vse bolj za paravan, ki ga že jasno nadomešča z nedvoumnim izrazom: rekatolizacija. Zato evangelizacijo razume laična in sekularizirana družba le kot ideološko geslo, ki naj prikrije politične namere slovenskega katolicizma. Mostovi zaupanja v Cerkev se podirajo. Njena prepričljivost bledi, s tem pa usiha tudi možnost, da bi obnovila pričevanjsko oznanjevanje evangelija. Brez uresničevanja evangeljskih norm ostaja besedno pričevanje mrtva propaganda. Zato se ni čuditi, da je vse manj zanimanja za življenje Cerkve, da se osipa število praktičnih vernikov in da raste odpor do katolištva. Pričakovati je, da bo slovensko katolištvo doživelo v bližnji prihodnosti temeljito krizo in polom obstoječega načina delovanja in življenja. Gotovo tudi s hudimi posledicami za celotno družbo, predvsem zaradi vsesplošne duhovne in moralne erozije, ki jo sesipanje slovenskega katolištva še pospešuje. Posledice izgubljanja moralne moči, ugleda in verodostojnosti slovenskega katolicizma bodo še bolj nepredvidljive in hujše, kot jih je povzročil samorazkroj komunizma. Kakor padec realsocialističnih sistemov ni prinesel ne demokracije ne blagostanja in ne novega svetovnega miru, pač pa pavperizacijo množic, oblikovanje oligarhičnih oblastniških klanov v nekdanjih socialističnih deželah in predvsem nove vojne, bi tudi sesutje katoliške ustanove povzročilo nepredvidljiv moralni in duhovni polom katoliških družb. V vesoljni Cerkvi je že zaslediti veliko streznitev in skrb, spričo opisanih procesov. Zadnje papeževe socialne enciklike jasno govore o tem. A vtis je, da ne nagovarjajo slovenskega cerkvenega vodstva, še manj katoliško politiko.