Stoletja po milanskem ediktu 313, ki je prinesel svobodo krščanskim skupnostim, so zaznamovana z militarizacijo Cerkve, dogmatizacijo njene doktrine in s preganjanji "nepravovernih", se pravi militaristični Cerkvi oporečnih kristjanov. Anatemiziranju heretikov, shizmatikov in odpadnikov je vse pogosteje sledilo pregnjanje in krvavi poboji, ki so prav kmalu presegli okrutnosti dotedanjega poganskega zatiranja kristjanov. Oboroženo nasilje je razglašeno za sveto vojno po volji boga; dejansko pa je le utrjevalo prodržavno cerkveno institucijo in se uveljavljalo kot obstoječo državno moč utrjujoča vojaška akcija. To mitično poenotenje vojne in religije se je skozi stoletja stopnjevalo in doživelo kulminacijo v križarskih vojnah zoper "brezbožni" islam, v genocidnih pogromih zoper jude, ki je doživel svojo reprizo v holokavstu II. svetovne vojne, v iztrebljanju celih heretičnih pokrajin, vključno s tridesetletno vojno, ki je opustošila ves srednjevropski prostor. Ta čas ustoliči teologijo svete vojne kot eno osrednjih cerkvenih doktrin. Krščanska teologija družbenih stvarnosti se je utemeljevala izkjučno na njej in tudi moralka je svoj kodeks gradila na ozadju teologije svete vojne, ki postavi kriterij pravovernosti za osnovni kriterij krščanske prakse in neizprosen boj za pravovernost kot temeljno družbeno in idejno nalogo kristjana.