Iracionalizem se v zgodovini filozofije javlja od njenih začetkov dalje; sprva kot preostanek mitološkega mišljenja znotraj filozofije, kasneje kot mišljenje filozofsko - verskih skupin: novoplatonisti (Plotin), grški cerkveni mistiki (Dionysios Areopagites), gnostiki... itd. Najbolj radikalno pa skušajo razviti iracionalizem, tako v veri kot v mišljenju, srednjeveški mistiki. V nasprotju z racionalističnimi smermi, ki so v zgodovini evropske filozofije in teologije vseskozi prisotne in ki skušajo Boga razlagati le z razumom, skuša mistika Boga spoznati z izkustvom. V četrtem stoletju Evagrij iz Ponta izrazi misel, da o Bogu ni mogoče govoriti, ne da bi ga videli; drzno misel, ki postavi zahtevo, ki je v nasprotju s svetopisemsko trditvijo, da Boga ni mogoče videti ali srečati, ne da bi človek ob tem umrl. Iz svetopisemskega stališča je torej Evagrijeva zahteva nekaj nemogočega. Mistika temelji na srečanju, izkustvu Boga, na pričevanjih o "doživetju" Boga, zlitju z Bogom v eno, kar je od nekdaj bilo v nasprotju s cerkvenimi dogmami in za cerkveno institucijo nesprejemljivo: mnoge mistike je Cerkev obsodila panteizma, jih preganjala in zapirala. Erazem Roterdamski (1469-1536) razvija krščanski humanizem s tezo, da božje brez človeka ne more obstajati. Stališču, da človek potrebuje Boga, se sedaj odpira nasprotno stališče, da tudi Bog brez človeka in sveta ne more obstajati. Prične se razpirati prostor za razmerje med človekom in Bogom. Čeprav so tendence po drugačnem razmerju med človekom in Bogom bolj ali manj vseskozi prisotne, pa se Cerkev vse do drugega vatikanskega koncila oklepa okostenelih, dogmatskih stališč. Ko Cerkev na tridentinskem cerkvenem zboru (1546 - 1563) obsodi Luthra in Calvina ter skuša opraviti s protestantizmom in ko s prvim vatikanskim koncilom (1869 - 1870) določi dogmo o katoliški veri in papeževi nezmotljivosti, se s svojim delovanjem le še temeljiteje zapira kot institucija. Ob drugem vatikanskem koncilu, ki je s štirimi zasedanji potekal od leta 1962 pa vse do leta 1965, se slednjič prične razpirati prostor za drugačno videnje razmerja med človekom in Bogom: potekajo razprave o svobodi vere, o dialogu z nekristjani, o pomenu in vlogi Cerkve v sodobnem svetu, o ekumenizmu - pričenja se razvijati nov dialog med človekom in Cerkvijo (ecclesiae dialogans). V tem času je tudi ovržena ena izmed glavnih dogem katoliške Cerkve: da izven Cerkve ni odrešenja (Extra ecclesiae nulla salus). Z drugim vatikanskim koncilom pa se prične razvijati nov odnos med človekom in Cerkvijo, ki omogoči, da se prične spreminjati tudi razumevanje razmerja med človekom in Bogom, saj je zanimanje v pokoncilskem obdobju veliko bolj usmerjeno k človeku.