Še bolj nerodno pa je, da je Cerkev v svoji dolgi zgodovini izdelala množico (še veljavnih) verskih resnic, za katere pa človek - laik niti približno ne more več reči, koliko je v njih duhovne vsebine, koliko pa (nekdanjega ali sedanjega) institucionalnega interesa. Lep primer je beatifikacija svetnikov. V današnji birokratski dobi je precej jasno, da naziv »svetnik« pravzaprav pomeni le to, da je določena biografija uspešno prestala vse formalne postopke vatikanskih komisij. Proceduralna pravila postopka so - razumljivo - izdelek človeške birokratske pameti in v komisijah sedijo - tudi razumljivo - samo ljudje. Zato so nazivi »svetnik« ali »blaženi« po vsej verjetnosti samo človeški nazivi, človeške medalje, ki sicer brez dvoma imajo svoj pomen, vendar pa bržkone imajo tudi svoje človeške omejitve - če je nekdo nobelovec za mir, na primer še ne pomeni, da doma ne pretepa žene, in še tako slavnemu znanstveniku ni mogoče vnaprej pripisati, da ne goljufa pri davčni napovedi ali še kje drugje. Človeški formalni postopki so v nasprotju z vsevednim božanskim pogledom omejeni na izpolnjevanje predpisanih obrazcev v formularjih in slepi za vse, kar je zunaj tovrstnih formularjev. Zato deluje nekam nerealistično, če postopek, ki je v vseh fazah zgolj človeška birokratska procedura, na koncu nenadoma dobi (deklarirano) težo vsevednega in nadčasnega božanskega pogleda. Postopek, ki ga očitno motivira interes cerkvene institucije, se nenadoma prelevi v duhovno resnico in tak »čudež« se marsikateremu opazovalcu utegne zazdeti nekoliko preenostaven. Posebej če se take resnice v praksi potem zelo trdo interpretira.