»Rastafarijanci so bili pred reggaejem,« pojasnjuje odnos med religijo in glasbo zagret rastafarijanec in siti hlapec Tadej. Pri njem enako kot pri drugih belcih, ki so prek glasbe privzeli rastafarijansko »religijo«, ne gre za pozo, prej za prepričanje v idealni svet, ki ga v svojih pesmih opisujejo reggaejaši, ko molijo k Jahu. Vsak bo kategorično zavrnil enačenje rastafarijanstva z monolitnimi cerkvenimi institucijami. »Rasta ima več vej, je pa zelo svobodna vera. Nimajo enega vrhovnega duhovnika, vse se nenehno spreminja. Izvira iz etiopskega ortodoksnega krščanstva, to pa je prvinska vera in tudi propagira naraven način življenja.« Po tem se niso premaknili kaj dosti naprej od hipijev, ki so v šestdesetih letih zagovarjali precej podobne vrednote. Predvsem zdrav način življenja in pozitiven odnos do okolice. Najbolj znan rastafarijanski medklic pa tako ali tako zaobjame vse, kar je kot celota izraženo v preprostem stavku »I and I«, s katerim je nakazano, da je za pravega privrženca Jaha svet okoli njega enak njemu samemu, zaradi česar ga ljubi in ne uničuje, ker tudi sebi noče storiti žalega. Najpomembnejši element rasta gibanja je nedvomno »obredno« kajenje marihuane v verske namene, saj z njo na najboljši možen način časti vsemogočnega stvarnika. Prav zaradi tega se je pozitivna vera tako hitro razširila in ukoreninila po vsem svetu. Predvsem med tistimi, ki ne priznavajo suženjskih družbenih odnosov, temelječih na prevladi.