To je bil politični koncept; zgodba o diferenciaciji je nastala v politiki, ne v varnostni službi. Temeljila je na dveh dejstvih. Tudi v ljubljanski škofiji je bilo nekaj imenitnih duhovnikov, ki so z velikim navdušenjem in prepričanjem sodelovali z Osvobodilno fronto. Tu so bili krščanski socialisti, ki so si v OF še posebej prizadevali, da bi na temelju načel krščanskega socializma duhovščino vsaj nevtralizirali, če že ne pripeljali v OF. Spomnimo se, da je bila štajerska duhovščina izseljena, da je bil mariborski škof Tomažič v Mariboru konfiniran. Odgnal je emisarja, ki je prišel iz ljubljanske škofije s priporočilom, naj domobranstvo organizira tudi na Štajerskem. Trinajst štajerskih duhovnikov je v Jasenovcu umrlo. In imeli smo primorsko duhovščino, ki je z redkimi izjemami z velikim veseljem in odprto sprejemala partizansko zgodbo kot zgodbo o veliki priložnosti, da slovensko Primorje ponovno postane del Slovenije. Na teh predpostavkah je temeljilo prepričanje politike, da je mogoče doseči drugačne razmere tako v vedenju cerkvene hierarhije kot v vedenju duhovščine. To bi razmerje med cerkvijo in državo razbremenilo konfliktnosti. Leto 1949 je leto po informbiroju, leto 1950 pa je že čas, ko Jugoslavija išče oporišča na zahodu. Eden od kriterijev zahodnih ocenjevalcev pa je tudi spoštovanje svoboščin, vključno z verskimi. Diferenciacija po mojem razumevanju pomeni pripeljati čim več duhovnikov na pozicijo spoštovanja obstoječe državne ureditve in sledenja obrazcu lojalnosti do oblasti.