prečitev izvršitve navodil milanskega prizivnega sodišča, menijo, da je to bil sad koncentričnih pritiskov katoliško miselnih krogov in italijanske cerkvene hierarhije na vladne stranke, naj vendarle nekaj storijo v zvezi z Eluaninim primerom. Po tej razlagi je bil predsednik vlade Berlusconi tako rekoč “prisiljen” nastopiti v “bran življenja” in pri tem po svoji ustaljeni navadi zahteval od predsednika republike Napolitana, naj podpiše zadevni vladni odlok, četudi je sam dobro vedel, da tega predsednik republike ne more storiti, ker bi prekoračil pristojnosti, ki mu jih daje ustava. Predsednik vlade se je nato spravil še nad samo ustavo, ki da preveč omejuje pristojnosti izvršne oblasti, konkretno vlade. Ustavo je treba zato po njegovem spremeniti, ker da je bila oblikovana pod “sovjetskim” vplivom. Te Berlusconijeve izjave o ustavi so naletele na neodobravanje tudi v samih vrstah vladne koalicije, da ne govorimo o levosredinskih opozicijskih strankah. Mož se je zavedal spodrsljaja in je v naslednih dneh v neki televizijski oddaji na svoji televizijski mreži Canale 5 (vedno po svoji preizkušeni taktiki) zanikal, da bi kdaj napadel ustavo in predsednika republike, temveč samo poudaril, da “to ni nedotakljiv moloh” in obtožil levico in novinarje, da sprevračajo resnico... Nekdanji predsednik republike Scalfaro, ki je eden redkih preživelih članov ustavodajne skupščine (1946-1947), je na shodu Demokratske stranke 10. februarja dejal: “Kdor pravi, da je ustava prokomunistična, ne ve, kaj govori”! Končno velja poudariti, da sta se od napadov predsednika vlade na Napolitana ogradila predsednik poslanske zbornice Fini in voditelj Severne lige Bossi. In nazadnje je treba omeniti uravnoteženo zadržanje deželnega predsednika FJK Tonda v zadevi Eluane Englaro. Alojz Tul