Ko se znova vrne na teren, v akcijo, v kateri najde svoj najbolj avtentični utrip srca, se poda po svetu, v Indijo, Libanon, Palestino, Argentino, povsod, kjer ljudje živijo v barakarskih naseljih ali villas miserias , kot ironično pravijo Argentinci. »Če bi se Vatikan ločil samo od polovice svojega bogastva, na svetu ne bi bilo revežev,« izjavi po eni izmed takih turnej. Stališče, ki gotovo ni pogodu cerkveni hierarhiji, kar abbéja ne moti. Kadar le more, javno pove, da mu gre na živce pretirano malikovanje papeža Janeza Pavla II. Da v nasprotju z njim toplo priporoča uporabo prezervativov v boju proti aidsu. Prav tako ne razume, zakaj ženske ne bi mogle opravljati duhovniškega poklica. Ni mu najbolj jasno, zakaj se cerkev tako oklepa hipokrizije celibata in ne živi malo bolj v skladu s svojim časom. In – ojojoj – javno prizna, da je sam kot mlad duhovnik večkrat podlegel skušnjavi telesne ljubezni. Seveda se ni treba čuditi, da je Ratzingerjeva hierarhija takoj po njegovi smrti sporočila, da francoski abbé nikoli ne bo postal svetnik.