Leta 1903 so v Peterburgu organizirali versko filozofske shode, na katerih so se srečevali ruska inteligenca gornje kulturne plasti z zastopniki pravoslavne duhovščine. Na zborih je predsedoval rektor peterburške Duhovne akademije, škof Sergij, pozneje moskovski patriarh. Iz cerkvene hierarhije je aktivno sodeloval še škof Antonin, nazadnje vnet zagovornik cerkve. Posvetno kulturo so zastopali D. Merežkovski, V. Rozanov, N. Minski, A. Kartašov, ki so ga izgnali iz Duhovne akademije, nazadnje minister veroizpovedi v Začasni vladi, apokaliptik in hilijast, V. Ternavcev, tedaj uradnik za posebne naloge pri višjem prokuratorju sv. sinode. Shodi so bili zelo živahni in zanimivi, novi glede na nastope ljudi povsem različnih svetov in glede tem. Glavno vlogo je imel D. Merežkovski. Toda teme so bile povezane z Rozanovim. Njegov vpliv je pomenil to, da so prevladovale teme o spolnosti. To je bila hkrati tema o odnosu krščanstva do sveta in življenja. Zastopniki kulture so spraševali cerkvene predstojnike, ali je krščanstvo zgolj asketsko, sovražno svetu in verskemu življenju, ali lahko posvečuje svet in življenje. Tako je postala osrednja tema razmerje cerkve do kulture in javnega življenja. Vse, kar so govorili zastopniki posvetne kulture, je odpiralo možnost nove krščanske zavesti, novega obdobja v krščanstvu. To je bilo za cerkvene predstojnike težko dopustno, čeprav so bili najbolj razgledani. Za zastopnike duhovščine je bilo krščanstvo že od nekdaj vsakdanja proza, tisti pa, ki so iskali novo krščanstvo, so želeli, da bi bilo poezija. Versko filozofski shodi so bili zanimivi v glavnem zaradi vprašanj, ne pa tudi zaradi odgovorov. Verjetno je bilo, da je bilo v zgodovinsko pogojenem krščanstvu težko, skoraj nemogoče rešiti vprašanja zakona, pravične družbene ureditve, kulturne ustvarjalnosti, umetnosti. Nekateri udeleženci shodov so to označili kot pričakovanje novega odkritja resnice na zemlji. Merežkovski je s tem povezoval problem čutnosti, pri čemer je besedo telesno uporabljal v filozofsko napačnem smislu. V zgodovini cerkve je bilo kakor nalašč preveč telesnosti, utesnjenosti in premalo duhovnosti. Rozanov se je oddaljeval od Kristusovega lika, v katerem je videl sovraštvo do življenja, do rojstva, toda rad je imel način življenja pravoslavne cerkve, v njem je videl veliko telesnosti. In novo krščanstvo naj ne bo bolj čutno, marveč duhovno. Duhovnost ni povsem v nasprotju s čutnostjo, telesnostjo, je pa v nasprotju s kraljestvom nujnosti, človekove zasužnjenosti z naravno in socialno ureditvijo. V versko filozofskih shodih je odsevalo rusko pričakovanje obdobja sv. Duha. To pričakovanje je imelo v Rusiji različne oblike, včasih ne povsem jasno izražene. Toda vedno je bilo to značilno za Rusijo. Najbolj značilno je bilo to za N. Fjodorova. Njegovo mišljenje je bilo zelo socialno. Tega pa ni mogoče reči za udeležence versko filozofskih shodov. To so bili predvsem literati, ki niso imeli niti teoretične niti praktične izobrazbe za reševanje družbenih vprašanj. Sicer pa so postavljali vprašanja o krščanskem občestvu. Merežkovski je govoril, da krščanstvo ni razkrilo skrivnosti trojice, se pravi skrivnosti občestva. V. Ternavcev, ki je pisal zanimivo knjigo o Apokalipsi, je močno veroval v prvo hipostazo, Očeta in v tretjo hipostazo, Duha, malo pa je verjel v drugo hipostazo, Sina. Vsi so bili versko vznemirjeni, prevzela sta jih religiozni nemir in iskanje, ni pa bilo pravega religioznega preporoda. Še najmanj bi moglo vznikniti v literarnih krogih, v katerih je bil navzoč element prefinjene malodušnosti. Toda religiozna tematika, ki je bila med inteligenco dolgo časa prepovedana, je stopila v ospredje. Bilo je bien vu govoriti o religioznih temah, postalo je malodane modno. Nosilci renesanse zaradi lastnosti ruske duše niso mogli ostati v krogu vprašanj književnosti, umetnosti, čiste kulture. Postavljali so najgloblja vprašanja. Vprašanja o ustvarjalnosti, o kulturi, o nalogah umetnosti, o družbenih ureditvah, o ljubezni in podobno, so dobila religiozni pomen. To so bila vprašanja istih “ruskih otrok”, ki pa so zato postali bolj kulturni. Versko filozofski shodi niso trajali dolgo in takšna srečanja inteligence z duhovščino se niso več ponovila. Pa tudi inteligenca, ki je sodelovala na teh shodih, se je razdelila na več smeri. V začetku stoletja smo imeli liberalno gibanje med delom duhovščine, večinoma svetne duhovščine. To gibanje je bilo sovražno do episkopata in meništva. Toda v njem ni bilo globokih religioznih idej, idej, kakršne je porajala ruska misel. Nasprotovanje uradni cerkvi je bilo zelo močno in reforma cerkve, ki bi bila nujna, se ni posrečila. Presenetljivo je bilo, da na Koncilu (Soboru) sedemnajstega leta, ki ga je bilo mogoče pripraviti po zaslugi revolucije, ni pokazalo nikakršnega zanimanja za religiozne probleme, ki so vznemirjali rusko misel XIX. in začetka XX. stoletja. Cerkveni zbor se je ukvarjal zgolj z vprašanji cerkvene organizacije.